Pesniki naše šole II.

Sanje

Ko spiš, sanjaš sanje                                                   
in tvoje misli
se spravijo vanje.
Vsak sanja svoj raj,
čeprav ne ve, zakaj.

V sanjah lahko jezdiš
belega konja,
ki ima krila
in njegova dlaka
je kot svila.

Lahko pluješ po morju
in si neustrašen pomorščak,
saj se ne prestrašiš,
ko se na obzorju
prikaže – velikanski rak!

V sanjah rasteš
kot žirafa
in perja imaš
toliko kot pav,
ki je zelo domišljav.

Toda sanje niso zmeraj misli dobrih,
saj lahko sanjaš o bobrih,
ki podrejo jez,
da nas voda zalije
počez in počez.

Ko se zbudiš,
se ti zdi,
da še zmeraj bežiš.

Vendar kmalu ugotoviš,
da nimaš prav,
ko zagledaš knjigo,
ki si jo bral,
preden si zaspal.

Nika Gosar, 6. č

Oh, ta šola

Oh, ta šola
ob živce spravlja me,
kot nekakšna čudna rola
prilepila name se je.

Stran s pravili!
Težka predmeta
sta kot težka kamna v kleti
in v meni jezo povzročila.

Učiti se moraš,
če nočeš zgodnje budilke,
pa še v šoli je ta čuden golaž,
zato sem pod mizo nalepil žvečilke.

Tuhtam in tuhtam
zakaj je tako,
ampak na koncu dotuhtam,
da je vse super in lepo.

Raje grem v kino
v družbo fino,
kot da posedam za mizo
in si delam krizo.

Kruh in med

Na polju že raste pšenica,
kot svetla rumena kraljica.
Sonce jo greje, ptički pojo,
noč pa spet kmalu,
bo prišla na nebo.

V klas jo bomo speli,
kruh pa za zajtrk imeli.
Na kruh namazan med,
to je moja najljubša jed.

Čebele nam dajo med,
pšenica nam daje kruh,
vse skupaj je dobra jed,
a lahko postaneš sladkosned.

Kruh, žemlja in take stvari,
so zmerom najboljše, ko to zadiši.
Hitro pojejmo, da toplo bo še,
saj iz pekarne je kruhek topel prišel.

Ko na travnikih čebele
so že ves cvetni prah vzele,
je zdaj meda polni lonec
in moje pesmice je konec.

Lara Juvan, 6. Č